Zaključek

Zaključek je običajno najtežje napisati. Tu ne gre za opisovanje posameznih dogodkov in občutkov v časovnem zaporedju, ampak naj bi strnil vtise, ocenil potovanje v celoti in morda dodal še kako podrobnost, ki je v prejšnjih zapisih nisem omenil.

Jasmin

Najprej naj poudarim, da sem izredno zadovoljen, da smo vsi, z barko vred, preživeli potovanje brez neljubih dogodkov, nesreč ali poškodb. Rahlo Lukovo morsko bolezen bom tu zanemaril. Veliko zahvalo za uspešno plovbo dolgujem so-skiperju Jasminu. Lepo sva se ujela, sodelovala, se dopolnjevala, menjavala pri vodenju barke, se eden od drugega učila in, kar je najlepše, postala dobra prijatelja. Jasmin je izkušen jadralec, izdal je že tudi dve knjigi, jeseni bo izšla tretja. V prvi piše o jadranju od Poreča do Kanarskih otokov, druga je erotični roman, ki se seveda odvija na jadrnici, v tretji pa opisuje svoje solo jadranje preko Atlantika in med karibskimi otoki. Septembra bo knjige predstavil tudi v našem klubu v Škofji Loki. Jeseni se spet odpravlja na Karibe, kjer ga čaka njegova jadrnica, od tam pa namerava v Tihi ocean in še naprej... Srečno, Jasmin, na tvojih naslednjih potovanjih! Želim si in upam, da bova še kdaj skupaj plula.

Tako brezveterje smo imeli od Viesta do Savudrije

Z vremenom smo imeli srečo. Zaradi premočnega vetra smo izgubili le tri dni. Dva dneva smo čakali v Carlofortu na Sardiniji in en dan v Crotonu v Kalabriji. Nekajkrat smo imeli veter nad 20, le dvakrat pa tudi nad 25 vozlov, kar za tako jadrnico, kot je bila naša, že ni bilo več prijetno. Še zlasti, ko smo vozili proti vetru, saj jadrnica nima zaščite vhoda (sprayhood-a) in nas je lepo zalivalo. A tudi to smo preživeli... Dežja pa na vsej poti sploh nismo srečali!

Luka, lastnik barke in pobudnik njenega premeščanja v Portorož, je kmalu ugotovil, da mu jadranje nikakor na ustreza. To je bilo namreč njegovo prvo jadranje (pred tem je bil le eno uro na preskusni vožnji z novo jadrnico, na sončen dan, brez vetra). 

Luka, "The Mountain Man"

In vse skupaj si je predstavljal nekoliko drugače, bolj v slogu reklam za jadrnice. Pravi, da je on "mountain man", človek s hribov. Zato se mu je zelo mudilo nazaj v Bovec, kjer mu ravno zdaj adaptirajo hišo. Kaj bo naredil z jadrnico, še ne ve. Ponudba za čarter se mu ne zdi ne vem kako ugodna, razmišlja tudi o njeni prodaji.

Z Jasminom sva se na jadrnici dobro počutila in uživala, pa čeprav smo večino časa vozili z motorjem. Barka je enostavna za upravljanje, jadra se lepo navijajo. Motor pri zmerni vožnji porabi le okrog 1,7 litrov goriva na uro. Med plovbo sva se pri vodenju barke menjavala vsakih pet ur. Le zadnjo noč, ko ni več deloval avtopilot, sva ta interval skrajšala za eno uro. 

Zadnji sončni zahod na naši poti

Dokaj dobro se je obnesel tudi lokator, ki je na spletni strani izrisoval našo plovbo . Le prvi dan, ko smo izpluli iz L'Escale, sem ga prepozno vključil in prvi dve uri vožnje nista zabeleženi. Zadnji dan pa, zgleda, ni dobil ali pa ni oddal vseh podatkov in je nekoliko skrajšal sled, kar preko Savudrijskega rta.. Sicer je izdelan za kopensko uporabo, vendar bi se ga - po mojem mnenju - dalo prirediti tudi za plovila. Se bo treba posvetovati s proizvajalcem.

Na koncu se želim zahvaliti vsem, ki so te zapise spremljali, komentirali, mi pisali in me vzpodbujali. Predvsem pa se želim zahvaliti Snežni, ki me pri takih podvigih vedno zvesto spremlja (preko telefona in interneta) in podpira, čeprav vem, da bi me raje imela doma...

Od Viesta do cilja

Vieste zvečer

Tale opis zadnjega dela naše poti že sestavljam doma. Zadnja etapa je bila dolga 259 navtičnih milj, vremensko pa je bila popolnoma nezanimiva, lahko bi rekel tudi dolgočasna. Od Viesta pa vse do Savudrijskega rta namreč ni bilo vetra, po domače bi rekli, orkanska bonaca. Razvili smo sicer glavno jadro, ki nam v takih pogojih ne doda nobene hitrosti, a se vsaj na daleč vidi, da smo na jadrnici. Smo pa z motorjem na 2200 obratih dosegali lepo hitrost, med 5,5 in 5,8 vozlov. Za tiste, ki morda ne veste, v vozlih navajamo hitrost plovila, vozel predstavlja hitrost ene navtične milje na uro. Pa še ta podatek: navtična milja je dolga 1852 m. V jeziku kopenskih Evropejcev je bila naša hitrost torej okrog 10,5 km/h. Kar spodobno za jadrnico, ki nima niti 10 metrov.

Na sprehodu v Viestu

Iz Viesta smo izpluli v četrtek ob 9.30 uri in nastavili kurz preko Jadrana na višino Dugega otoka. In smo motorirali in motorirali in še motorirali. Vetra smo na barki imeli toliko, kolikor ga je bilo zaradi vožnje same, temu pravimo navidezni veter. Za jadranje ga nismo mogli uporabiti, ker je seveda pihal 'naravnost v gobec'. Učinek je približno tak, kot da bi sedel na jadrnici in pihal v jadra... To je bil kratek tečaj jadranja za začetnike.

Sončni zahod z bonaco

Na vsej poti do Portoroža, kjer smo se v soboto zjutraj privezali, nismo niti videli, kaj šele ujeli kako ribo. So bili pa zato sončni vzhodi in zahodi zelo kičasti.
V petek okrog sedmih zjutraj je odpovedal avtopilot. Bil sem na straži, ko je barka nenadoma ostro zavila in bi se kar vrtela v krogu. Z Jasminom sva najprej ugibala, nazadnje pa sva se odločila, da je popustil objem roke, preko katere se pomiki hidravličnega bata krmilnega mehanizma prenašajo na os krmila. To se da enostavno popraviti tako, da z velikim imbus ključem vijake spet dovolj močno zategnemo. Le da mi takih ključev nismo imeli. Od takrat naprej sva pač krmarila na roke. V mladih letih smo vse vozili na roke, pa smo večinoma tudi prišli do cilja. K sreči je bila še vedno bonaca in je bila zadeva precej lažja, kot bi bila na valovih. Avtopilot pa naj popravi Garminov strokovnjak v Portorožu, saj je še v garanciji (avtopilot, ne strokovnjak).

Jasmin z bonaco

Naš Beneteaujev Oceanis 31 ima zelo čudno razporejene luči. Spredaj na jamboru, kjer je ponavadi motorna luč (tista, ki jo prižgemo, kadar ponoči vozimo z motorjem),  je enotna zeleno-rdeča pozicijska luč. Na vrhu jambora, kjer je ponavadi sidrna luč (bela luč, ki se vidi z vseh strani), pa je enotna luč, ki spredaj sveti rdeče, zadaj pa belo. Ti dve enotni luči smo imeli prižgani, ko nas je v petek zvečer pri Porerju na koncu Istre dohitel čoln luške kapitanije iz Pule in vprašali so nas, če imamo problem in kakšen je. Jasmin, ki je bil na straži, je seveda odgovoril, da problema nimamo. Za pokvarjeni avtopilot jim ni povedal, ker se to njih ne tiče. Posadka čolna nas je poučila, da rdeča luč na vrhu jambora pomeni, da imamo problem in če ga nimamo, jo naj ugasnemo. Pa smo jo. In so bili zadovoljni in so odpluli proti Puli. Če sem se v prejšnjih zapisih čudil Turkom, ki so za časa Otomanovega cesarstva mirnim prebivalcem italijanskih obalnih mest kar tako sekali glave, se tokrat čudim Francozom, ki na svoje barke kar tako postavljajo takšne luči. Še dobro, da nas tisti iz kapitanije niso vprašali po papirjih, saj se na Hrvaškem nismo prijavili. Smo pa imeli namesto hrvaške izobešeno rumeno zastavico, kar pomeni, nekoliko poenostavljeno, da se gremo prijavit. Pa se nismo šli

Piran zjutraj

Nočna vožnja ob istrski obali je bila dokaj zahtevna, saj je poleg ribiških ladij z močnimi lučmi bilo na vodi tudi ogromno majhnih, neosvetljenih čolnov. Bil je petek zvečer in zgleda, da so se vsi, ki imajo kak trnek, odpravili lovit ribe. A je plovba  med osvetljenimi in neosvetljenimi čolni minila brez problema.

Brez problema smo ob pol osmih zjutraj tudi pristali v portoroški marini, kjer je imel Luka že od lanskega leta rezerviran privez. Potem pa še urejanje formalnosti v marini, obvezna kava, pranje in pospravljanje barke. In to je to.

Od L'Escale v Španiji do Portoroža smo v 19 dneh prevozili 1377 navtičnih milj. Devetkrat smo vmes prespali na vezu v marini, ostale noči smo prevozili.

Toliko za nocoj - ura je že dve zjutraj. Jutri bom napisal še kakšen stavek, nekakšen zaključek...

Otranto - Vieste

Zapuščamo Otranto

Od Otranta do Viesta je natanko 150 navtičnih milj. Izpluli smo, kot dogovorjeno,  včeraj ob 9.30 uri, potem pa vso pot motorirali s pomoćjo jader. Vožnja samo z jadri pride v poštev le, ko lahko plujemo s hitrostjo vsaj 4,5 do 5 vozlov. Pa tudi cikcakanj z jadri proti vetru si ne privoščimo. Tako pač je, ko se gremo prevoz jadrnice iz točke A v točko B. To pot je treba opraviti v čim krajšem času, če pa ostane kak dan ali vsaj kako popoldne za ogled kraja, v katerem smo pristali, toliko bolje...

Za soncem...

Tokrat nam je pomagal jugovzhodnik, ki je pihal skoraj cel dan in do Viesta smo potrebovali celih 28 ur. Ribe nismo ujeli nobene, česa drugega tudi ne. So nas pa zvečer spet zabavali delfini s svojo standardno točko - plavanje ob, pred in pod barko s sinhronimi skoki iz vode. Vsakokrat posebej navdušujoče!
Ob 13.30 smo se privezali v marini v Viestu, bilo je vroče brez daška vetra. Najprej sva z Jasminom uredila in kolikor toliko oprala barko, nato pa odšla na obvezno pivo. Jasmin je spet pripravil odlično večerjo - popekel je zamrznjen kos tune, ujete pred Cefalujem, priložil pečeno zelenjavo ter zabelil z maslom in gorgonzolo. Odlično! Pa še kozarec rdečega vina zraven.

Vieste z morja

Potem pa na obvezen sprehod po mestu. Tudi danes se ne  bom spopadal z zgodovino, povem le, da je Vieste bilo pogosta tarča gusarskih napadov že zaradi svoje lege. Na koncu polotoka Gargano je tako izpostavljeno, da ga je lahko napadel praktično vsak, ki je slučajno priplul mimo.

Najhujši so bili Saraceni. Še bolj najhujši pa Turki, ki so leta 1554 pobili kar 5000 prebivalcev, ki so bili prestari ali pa drugače neprimerni, da bi jih odpeljali v suženjstvo. Ti presneti Turki! 
Danes ima mesto okrog 14.000 prebivalcev in lepo urejeno staro mestno jedro s trdnjavo, simpatičnimi lokali, ozkimi uličicami. Tako kot večina  starih obmorskih mest v Italiji. Prijeten večerni sprehod s postankom za kozarec vina pod cerkvenim zidom...

Pod baziliko v starem mestu

Jutri se pričenja veliki finale - 250 navtičnih milj direktno do Portoroža. Vreme nam bo, zgleda, naklonjeno, lahko pa bomo imeli nekaj vetra v nos, Pluti nameravamo po zunanji strani hrvaških otokov in se ne prijaviti na Hrvaškem. Je predrago!
V Portorož bomo verjetno(!) pripluli v soboto popoldan. Če bomo res, bom to napisal v na(po)slednjem javljanju...

Crotone - Otranto

Zjutraj, pred Leuco

Kot smo predvidevali, se je včeraj popoldne veter začel umirjati in ob pol petih smo izpluli. Pa ne samo mi, še kar nekaj drugih jadrnic je čakalo na umiritev vremena. Na začetku je bilo še kakih 15 vozlov vetra, potem pa vedno manj. Veter se je hitreje polegel kot valovi, a zjutraj se je vse umirilo, prava (orkanska) bonaca. 

Castello Aragonese

Ribe nismo nobene ujeli, pred Leuco pa smo opazovali delfine, ki so lovili svoj zajtrk in se za nas niso zmenili. Ob sedmih smo pripluli v Leuco, kjer smo morali doliti gorivo. Spet eno pozitivno presenečenje: komaj smo se privezali na črpalki, je že prikolesaril črpalkar, nas prijazno pozdravil in nas vprašal, zakaj zgledamo tako utrujeno...

Mi pa smo mislili, da bomo morali na gorivo čakati vsaj do devetih, da bojo črpalko odprli. Tako pa smo takoj nadaljevali plovbo proti Otrantu. Malo smo sicer razmišljali, da bi potegnili kar do Brindisija, a bi tja prispeli šele zvečer. 

S sprehoda po Otrantu

V Otrantu smo, kot ponavadi, težko našli prostor za privez. Dva pomola, last italijanske Lega Navale za nas nista bila dostopna, končno smo se privezali na stari pomol, brez elektrike. Možakar, ki nas je privezoval, je bil prijazen, obljubil nam je tudi vodo, za privez pa zaračunal 20 €.

Odkar smo bili pred devetimi leti zadnjič tu, se je mesto precej spremenilo. Prenovili so ga, obala je popolnoma na novo zgrajena, v pristanišču so nove stavbe.

Otranto zvečer

Mogoče je ta, na novo zgrajeni del mesteca, s prenovo zgubil nekaj patinastega šarma - lahko pa se samo meni tako zdi. Sicer je vse mesto lepo urejeno, čisto, z ogromno malimi lokali in trgovinicami. Nad mestom dominira trdnjava Castello Aragonese iz 15. stoletja. Katedrala je iz 11. stoletja, v njej pa hranijo posmrtne ostanke  800 otrantskih mučenikov, ki se v 15. stoletju, ko je tu za 13 mesecev zavladalo otomansko cesarstvo, niso hoteli spreobrniti v muslimansko vero. Turki, kot Turki, so jih pač obglavili. Časi so bili takrat zelo turbulentni, a več zgodovine najdete v zgodovinskih knjigah in na spletu.

Mandrač

Po mestu in po trdnjavi se je prijetno sprehajati, pica za večerjo je bila odlična, interneta ni. Tole pišem preko direktnega prenosa podatkov, sem doplačal 10 € za dodatni GB prenosov.

Jutri odplujemo direkto do Viesta, do tja je 150 milj, računamo na 30 ur motoriranja v brezveterju. V Viestu bo zadnji postanek pred 250 milj dolgo plovbo direktno do Portoroža. Vreme je (bo) stabilno, predvidevamo, da bomo v Portorožu v soboto zvečer. Hrvaški se pa tokrat nameravamo izogniti. Prehod bi bil predrag. Tak je zdaj načrt, če bo pa res tako, bomo še videli. Naslednji zapis bo v sredo zvečer iz Viesta, upam.

Crotone

Velika žehta

Sobota je bil dan, ko zaradi vetra nismo mogli izpluti. Sam sem se dopoldan posvetil osebni higieni, pisal blog in opral nekaj perila. Zdaj ga spet imam toliko, da do doma ne bo več treba prati. Pa verjetno tudi časa ne bo. Jutri bomo vpluli v Jadran, izgleda, da bo tam vreme lepo in poskusili bomo čimprej priti do Portoroža. Danes smo za Lukovo partnerko Dylen rezervirali letalsko karto za povratek v Bruselj v torek, 6. junija. Predvidevamo, da bomo v Portorožu najkasneje do konca tedna...

Grad Charlesa V.

Crotone je staro mesto. Osnovali so ga stari Grki v 8. stoletju pred našim štetjem. V 7. In 6. s,toletju BC je bilo poznano po odličnih športnikih, zmagovalcih antičnih olimpijskih iger. Od tod so prihajali tudi najbolj napredni grški zdravniki, Pitagora je tu leta 530 BC ustanovil svojo šolo. Takrat je imelo mesto med 50.000 in 80.000 prebivalcev. Zaton mesta se je pričel leta 1470 BC, ko so se za to področje pričeli bojevati različni vojskovodje in države. V 3 stoletju BC je tu tri leta prezimoval Hanibal s svojo vojsko, leta 194 BC pa je mesto postalo rimska kolonija.

S sprehoda po mestu

Tu so bili potem Rimljani, Španci, Bizantinci, Arabci, Normani, vmešavali so se Benečani, različne italijanske pokrajine, dokler ni bilo mesto leta 1860 priključeno Kraljevini Italiji. Kogar pa zgodovina mesta podrobneja zanima, si lahko poišče informacije na Internetu (ali pa kje drugje).

Zahvaljujoč bližnjim hidroelektrarnam se je v mestu med obema vojnama razvijala industrija in mesto je znova vzcvetelo. V poznih osemdestih letih prejšnjega stoletja sta bankrotirala največja industrijska zaposlovalca v regiji, nato so mesto l. 1996 prizadele še poplave, Crotone pa je bil najniže v svoji zgodovini. S pomočjo vladnih programov se danes mesto le počasi spet vzpenja. Zdaj ima 60.000 prebivalcev.

Staro mestno jedro v Crotonu ni tako lepo urejeno, kot npr. Carloforte, Cefalu ali Lipari. Najbolj impozantna je španska trdnjava, grad Charlesa V. iz 16. stoletja.

Kava s smetano

Sinoči - bila je sobota - je bilo mesto izredno živahno. Vsi mladi so bili na sprehajališču ob obali, lokali so bili polni, diskoteke so postavile zvočnike pred lokale, nastopale so tudi skupine v živo. Pravijo pa, da je tu za večino mladih zelo malo priložnosti za uveljavitev.

Danes popoldan, ko naj bi se veter umiril, bomo odpluli preko Tarantskega zaliva in nato "okoli vogala" v Jadran. 
Jutri zvečer  se ponovno javim, najverjetneje iz Otranta.

Lipari - Crotone

Namere, da bi pluli direktno do Leuce na peti italijanskega škornja, nismo uresničili. Preprečil nam jo je veter.

Lipari - Citadella

Kot dogovorjeno, smo z Liparov odpluli ob 11. uri. Pred tem sem se zjutraj še malo sprehodil po mestu, se povzpel na staro trdnjavo, a sem se potem vrnil, da uredim zadevo s plinom. Ni bilo problema, v trgovini z navtičnim in ribiškim priborom nasproti našega pontona so prazno jeklenko takoj zamenjali s polno. Izgleda, da se da stvari, kot je posredovanje mehanika ali zamenjava plinske jeklenke tam urediti takoj. Na hrvaškem take stvari dostikrat trajajo precej dlje. Kar pogosto pa tudi primerjam cene tukajšnjih storitev s tistimi v Hrvaški. Storitve, povezane z navtiko, so tu vsekakor cenejše. V Crotonu ti, če si član katerekoli jadralne zveze, ne zaračunajo davka na ceno prenočevanja. Tako smo z mojo izkaznico Jadralne zveze plačali za dnevni privez jadrnice do 10 metrov vključno z elektriko, vodo, internetnim dostopom in straniščem 33 evrov. Le za tuširanje (brez omejitve količine vode) je treba doplačati 2€. 

Četrtkov ulov

Plovba do Mesinske ožine je bila mirna, brez vetra, pa tudi brez delfinov. Le enkrat je zapela Jasminova ribiška palica, Jasmin je vlekel - 'izgleda, da je bolj majhna riba' je rekel - mi pa smo medtem že pripravili fotoaparate in vse potrebno za obravnavo ribe v kokpitu. Razočaranje je bilo veliko, na trneku je bil le kos polivinila. A vsaj vaba mu je ostala. Potem vse do Crotona ni prijela nobena riba, niti kos polivinila ne.

Vrtinci v ožini

Skozi Mesinsko ožino sem tokrat plul že tretjič, pa se mi zdi, da še nikoli ni bilo morje tam tako živahno. Tu se namreč srečujeta dva nasprotna si toka. Veliko je bilo vrtincev, smer toka se je večkrat zamenjala, na trenutke je bilo krmilo težko obvladati. Izgleda, da so bile na delu spet Odisejeve sirene... Trajekti neprestano prečkajo ožino, prisotnih je bilo kar nekaj vojaških ladij.

Med vožnjo skozi ožino so se mi misli vračale nekaj let nazaj, ko smo tu jadrali z našim mnogo prezgodaj preminulim prijateljem Tomažem. Prav vožnja skozi ožino mi je ostala najbolj v spominu, tu je nastala znamenita legenda s fotografijo o "skromnem uradniku iz Škofje Loke". Jutri bi Tomaž praznoval rojstni dan. Počivaj, Tomaž, dokler se spet nekje ne srečamo in skupaj zajadramo...

Instrumentov nam ne manjka...

Po prehodu skozi ožino je zapihal severnik in nas lepo gnal do južnega konca italijanskega podplata, tam pa ga je zmanjkalo. Smo pa malo pred polnočjo dočakali z vzhoda pravi VuG z močjo 24+ vozlov in valovi so bili vetru primerni. Jasmin, ki je takrat prevzel stražo, je mojstrsko vodil barko v slogu samostojnega jadralca. Ko sem sam nastopil stražo, je veter že precej pojenjal. Se je pa vremenska napoved medtem spremenila. Prvotno smo se nameravali ustaviti v Rocelli Ionici, natočiti gorivo in takoj nadaljevati do Leuce.

Sonce je vzšlo že pred šesto zjuraj

Ker pa so napovedovali v Tarantskem zalivu močan veter, smo se odločili za Crotone, a zadnji del poti nam je zaradi močnega vetra kljub pomoči motorja vzel kar precej časa. Zdaj čakamo, da se veter umiri in da natočimo gorivo. Nič od tega se še ni zgodilo, veter še vedno močno piha, goriva pa tudi še nismo natočili. Črpalka je tu namreč direktno izpostavljena severnemu vetru.

Na privezu v Crotonu

Predvidevamo, da bomo izpluli jutri zvečer in nato v ponedeljek morda potegnili do Otranta. Seveda, če bo taka Eolova volja.

V Crotonu je bil sinoči čas le še za pivo in večerjo. Naročili smo steak in dobili take porcije, da smo več kot polovico mesa odnesli domov(?) in ga bomo imeli danes za kosilo ali pa večerjo.

Zjutraj sem si že privoščil topel tuš in zdaj počasi končujem tale zapis... Popoldne imava z Jasminom na sporedu ogled Crotona. Sonce sije in piha močan veter.

Cefalu - Lipari

Takle Cefalu smo zapustili zjutraj

Danes je bil tak dan, "bolj na izi".  Ker sinoči nismo uspeli priti do trgovine, je Jasmin vstal že ob šestih zjutraj in se odpravil po kruh. Marina je namreč kakšen slab kilometer oddaljena od mesta. Pa smo ob sedmih zjutraj kljub temu že odpluli. Predvsem zato, da ne bi na Lipari prišli prepozno in bi spet zmanjkalo časa za nakupe. Do Liparov (kako se sklanja Lipari?) je 52 morskih milj in za to smo porabili deset ur. Vetra spet ni bilo nobenega, vozili smo z motorjem in, če se je le dalo, smo uporabili tudi jadra. V vodi danes ni bilo videti pravega življenja, je pa zanimiv vstop v ožino med otokoma Vulcano in Lipari, ki sta del Eolskega otočja. Pravkar sem prebral na internetu, da eolski lok, ki je dolg okrog 200 km, sestavlja sedem otokov, in vsaj deset  podvodnih delujočih vulkanov, ki pa še niso nad vodo in še niso otoki. Zanimivo, ne?

Še Lipari od zunaj

Ob petih smo se že privezali v slikovitem istoimenskem  mestecu na ponton, ki naj bi bil marina, pa seveda ni, ker manjka najbolj bistveno: kopalnica in stranišča. Imajo pa vodo, elktriko in Wi-Fi. In vse to za 40 Eur. So pa izredno prijazni. Po mojem vprašanju je v pol ure prišel mehanik, ki nam je v motorju zamenjal olje. Pregledal je še vse drugo, saj je bil to prvi stik motorjs z mehanikom, odkar so ga naredili v tovarni na Japonskem. Od jutri dalje bomo lahko že tudi vozili z malo več obrati, in če bo treba motorirati, bomo malo hitrejši...

Privezani na  pomolu...

Medtem, ko sem čakal mehanika, je odšel drugi del posadke na pivo in po hrano. Potem pa se je Jasmin lotil priprave večerje. Odtajal je svežo tuno, ki se je sinoči ujela na trnek in jo je pripravil s testeninami, provansalskimi začimbami, smetano in sirom - vse seveda v pravilnem medsebojnem razmerju. Jasmin res dobro kuha, večerja je bila vrhunska! Je pa tik pred zaključkom kuhe zmanjkalo plina, a je "chef" obvladal situacijo in kljub težavam postregel z jedjo.

Lipari ponoči

Potem pa še v mesto na pivo, kratek sprehod in spat. Le jaz še pišem tele zapiske.
Še nekaj zanimivosti: spet vijemo sedem zastavic, špansko in katalonsko sta zamenjali italijanska in sardinijska (se tako reče?), vsaka na svoji stani jambora.
Že v Carlofortu smo ugotovili, da kartica na ploterju pokriva le severno špansko obalo in Balearsko otoke, od tam naprej pa se vidi samo obrise obale brez podrobnejših podatkov. K sreči imava z Jasminom oba še rezervno elektroniko in navigacijske karte na tablici. Tudi tako se daleč pride.

Večerni sprehod po mestu

Luka si že tako želi v Bovec, da smo odpovedali jutrišnji obisk Vulcana in se podajamo direktno v Mesinsko ožino - kjer promet te dni verjetno strogo nadzirajo. A mi smo pošteni in nimamo zlih namenov. Potegniti nameravamo direktno do Leuce na škornjevi peti. Do tja je dobrih 230 milj, predvidevamo da bomo potrebovali za pot okoli 45 ur. Vreme bo. Ne bo pa jutri novega zapisa, verjetno se bom javil šele v soboto zvečer ali morda še kasneje.