Crotone - Otranto

Zjutraj, pred Leuco

Kot smo predvidevali, se je včeraj popoldne veter začel umirjati in ob pol petih smo izpluli. Pa ne samo mi, še kar nekaj drugih jadrnic je čakalo na umiritev vremena. Na začetku je bilo še kakih 15 vozlov vetra, potem pa vedno manj. Veter se je hitreje polegel kot valovi, a zjutraj se je vse umirilo, prava (orkanska) bonaca. 

Castello Aragonese

Ribe nismo nobene ujeli, pred Leuco pa smo opazovali delfine, ki so lovili svoj zajtrk in se za nas niso zmenili. Ob sedmih smo pripluli v Leuco, kjer smo morali doliti gorivo. Spet eno pozitivno presenečenje: komaj smo se privezali na črpalki, je že prikolesaril črpalkar, nas prijazno pozdravil in nas vprašal, zakaj zgledamo tako utrujeno...

Mi pa smo mislili, da bomo morali na gorivo čakati vsaj do devetih, da bojo črpalko odprli. Tako pa smo takoj nadaljevali plovbo proti Otrantu. Malo smo sicer razmišljali, da bi potegnili kar do Brindisija, a bi tja prispeli šele zvečer. 

S sprehoda po Otrantu

V Otrantu smo, kot ponavadi, težko našli prostor za privez. Dva pomola, last italijanske Lega Navale za nas nista bila dostopna, končno smo se privezali na stari pomol, brez elektrike. Možakar, ki nas je privezoval, je bil prijazen, obljubil nam je tudi vodo, za privez pa zaračunal 20 €.

Odkar smo bili pred devetimi leti zadnjič tu, se je mesto precej spremenilo. Prenovili so ga, obala je popolnoma na novo zgrajena, v pristanišču so nove stavbe.

Otranto zvečer

Mogoče je ta, na novo zgrajeni del mesteca, s prenovo zgubil nekaj patinastega šarma - lahko pa se samo meni tako zdi. Sicer je vse mesto lepo urejeno, čisto, z ogromno malimi lokali in trgovinicami. Nad mestom dominira trdnjava Castello Aragonese iz 15. stoletja. Katedrala je iz 11. stoletja, v njej pa hranijo posmrtne ostanke  800 otrantskih mučenikov, ki se v 15. stoletju, ko je tu za 13 mesecev zavladalo otomansko cesarstvo, niso hoteli spreobrniti v muslimansko vero. Turki, kot Turki, so jih pač obglavili. Časi so bili takrat zelo turbulentni, a več zgodovine najdete v zgodovinskih knjigah in na spletu.

Mandrač

Po mestu in po trdnjavi se je prijetno sprehajati, pica za večerjo je bila odlična, interneta ni. Tole pišem preko direktnega prenosa podatkov, sem doplačal 10 € za dodatni GB prenosov.

Jutri odplujemo direkto do Viesta, do tja je 150 milj, računamo na 30 ur motoriranja v brezveterju. V Viestu bo zadnji postanek pred 250 milj dolgo plovbo direktno do Portoroža. Vreme je (bo) stabilno, predvidevamo, da bomo v Portorožu v soboto zvečer. Hrvaški se pa tokrat nameravamo izogniti. Prehod bi bil predrag. Tak je zdaj načrt, če bo pa res tako, bomo še videli. Naslednji zapis bo v sredo zvečer iz Viesta, upam.