Otranto - Vieste

Zapuščamo Otranto

Od Otranta do Viesta je natanko 150 navtičnih milj. Izpluli smo, kot dogovorjeno,  včeraj ob 9.30 uri, potem pa vso pot motorirali s pomoćjo jader. Vožnja samo z jadri pride v poštev le, ko lahko plujemo s hitrostjo vsaj 4,5 do 5 vozlov. Pa tudi cikcakanj z jadri proti vetru si ne privoščimo. Tako pač je, ko se gremo prevoz jadrnice iz točke A v točko B. To pot je treba opraviti v čim krajšem času, če pa ostane kak dan ali vsaj kako popoldne za ogled kraja, v katerem smo pristali, toliko bolje...

Za soncem...

Tokrat nam je pomagal jugovzhodnik, ki je pihal skoraj cel dan in do Viesta smo potrebovali celih 28 ur. Ribe nismo ujeli nobene, česa drugega tudi ne. So nas pa zvečer spet zabavali delfini s svojo standardno točko - plavanje ob, pred in pod barko s sinhronimi skoki iz vode. Vsakokrat posebej navdušujoče!
Ob 13.30 smo se privezali v marini v Viestu, bilo je vroče brez daška vetra. Najprej sva z Jasminom uredila in kolikor toliko oprala barko, nato pa odšla na obvezno pivo. Jasmin je spet pripravil odlično večerjo - popekel je zamrznjen kos tune, ujete pred Cefalujem, priložil pečeno zelenjavo ter zabelil z maslom in gorgonzolo. Odlično! Pa še kozarec rdečega vina zraven.

Vieste z morja

Potem pa na obvezen sprehod po mestu. Tudi danes se ne  bom spopadal z zgodovino, povem le, da je Vieste bilo pogosta tarča gusarskih napadov že zaradi svoje lege. Na koncu polotoka Gargano je tako izpostavljeno, da ga je lahko napadel praktično vsak, ki je slučajno priplul mimo.

Najhujši so bili Saraceni. Še bolj najhujši pa Turki, ki so leta 1554 pobili kar 5000 prebivalcev, ki so bili prestari ali pa drugače neprimerni, da bi jih odpeljali v suženjstvo. Ti presneti Turki! 
Danes ima mesto okrog 14.000 prebivalcev in lepo urejeno staro mestno jedro s trdnjavo, simpatičnimi lokali, ozkimi uličicami. Tako kot večina  starih obmorskih mest v Italiji. Prijeten večerni sprehod s postankom za kozarec vina pod cerkvenim zidom...

Pod baziliko v starem mestu

Jutri se pričenja veliki finale - 250 navtičnih milj direktno do Portoroža. Vreme nam bo, zgleda, naklonjeno, lahko pa bomo imeli nekaj vetra v nos, Pluti nameravamo po zunanji strani hrvaških otokov in se ne prijaviti na Hrvaškem. Je predrago!
V Portorož bomo verjetno(!) pripluli v soboto popoldan. Če bomo res, bom to napisal v na(po)slednjem javljanju...

Crotone - Otranto

Zjutraj, pred Leuco

Kot smo predvidevali, se je včeraj popoldne veter začel umirjati in ob pol petih smo izpluli. Pa ne samo mi, še kar nekaj drugih jadrnic je čakalo na umiritev vremena. Na začetku je bilo še kakih 15 vozlov vetra, potem pa vedno manj. Veter se je hitreje polegel kot valovi, a zjutraj se je vse umirilo, prava (orkanska) bonaca. 

Castello Aragonese

Ribe nismo nobene ujeli, pred Leuco pa smo opazovali delfine, ki so lovili svoj zajtrk in se za nas niso zmenili. Ob sedmih smo pripluli v Leuco, kjer smo morali doliti gorivo. Spet eno pozitivno presenečenje: komaj smo se privezali na črpalki, je že prikolesaril črpalkar, nas prijazno pozdravil in nas vprašal, zakaj zgledamo tako utrujeno...

Mi pa smo mislili, da bomo morali na gorivo čakati vsaj do devetih, da bojo črpalko odprli. Tako pa smo takoj nadaljevali plovbo proti Otrantu. Malo smo sicer razmišljali, da bi potegnili kar do Brindisija, a bi tja prispeli šele zvečer. 

S sprehoda po Otrantu

V Otrantu smo, kot ponavadi, težko našli prostor za privez. Dva pomola, last italijanske Lega Navale za nas nista bila dostopna, končno smo se privezali na stari pomol, brez elektrike. Možakar, ki nas je privezoval, je bil prijazen, obljubil nam je tudi vodo, za privez pa zaračunal 20 €.

Odkar smo bili pred devetimi leti zadnjič tu, se je mesto precej spremenilo. Prenovili so ga, obala je popolnoma na novo zgrajena, v pristanišču so nove stavbe.

Otranto zvečer

Mogoče je ta, na novo zgrajeni del mesteca, s prenovo zgubil nekaj patinastega šarma - lahko pa se samo meni tako zdi. Sicer je vse mesto lepo urejeno, čisto, z ogromno malimi lokali in trgovinicami. Nad mestom dominira trdnjava Castello Aragonese iz 15. stoletja. Katedrala je iz 11. stoletja, v njej pa hranijo posmrtne ostanke  800 otrantskih mučenikov, ki se v 15. stoletju, ko je tu za 13 mesecev zavladalo otomansko cesarstvo, niso hoteli spreobrniti v muslimansko vero. Turki, kot Turki, so jih pač obglavili. Časi so bili takrat zelo turbulentni, a več zgodovine najdete v zgodovinskih knjigah in na spletu.

Mandrač

Po mestu in po trdnjavi se je prijetno sprehajati, pica za večerjo je bila odlična, interneta ni. Tole pišem preko direktnega prenosa podatkov, sem doplačal 10 € za dodatni GB prenosov.

Jutri odplujemo direkto do Viesta, do tja je 150 milj, računamo na 30 ur motoriranja v brezveterju. V Viestu bo zadnji postanek pred 250 milj dolgo plovbo direktno do Portoroža. Vreme je (bo) stabilno, predvidevamo, da bomo v Portorožu v soboto zvečer. Hrvaški se pa tokrat nameravamo izogniti. Prehod bi bil predrag. Tak je zdaj načrt, če bo pa res tako, bomo še videli. Naslednji zapis bo v sredo zvečer iz Viesta, upam.

Crotone

Velika žehta

Sobota je bil dan, ko zaradi vetra nismo mogli izpluti. Sam sem se dopoldan posvetil osebni higieni, pisal blog in opral nekaj perila. Zdaj ga spet imam toliko, da do doma ne bo več treba prati. Pa verjetno tudi časa ne bo. Jutri bomo vpluli v Jadran, izgleda, da bo tam vreme lepo in poskusili bomo čimprej priti do Portoroža. Danes smo za Lukovo partnerko Dylen rezervirali letalsko karto za povratek v Bruselj v torek, 6. junija. Predvidevamo, da bomo v Portorožu najkasneje do konca tedna...

Grad Charlesa V.

Crotone je staro mesto. Osnovali so ga stari Grki v 8. stoletju pred našim štetjem. V 7. In 6. s,toletju BC je bilo poznano po odličnih športnikih, zmagovalcih antičnih olimpijskih iger. Od tod so prihajali tudi najbolj napredni grški zdravniki, Pitagora je tu leta 530 BC ustanovil svojo šolo. Takrat je imelo mesto med 50.000 in 80.000 prebivalcev. Zaton mesta se je pričel leta 1470 BC, ko so se za to področje pričeli bojevati različni vojskovodje in države. V 3 stoletju BC je tu tri leta prezimoval Hanibal s svojo vojsko, leta 194 BC pa je mesto postalo rimska kolonija.

S sprehoda po mestu

Tu so bili potem Rimljani, Španci, Bizantinci, Arabci, Normani, vmešavali so se Benečani, različne italijanske pokrajine, dokler ni bilo mesto leta 1860 priključeno Kraljevini Italiji. Kogar pa zgodovina mesta podrobneja zanima, si lahko poišče informacije na Internetu (ali pa kje drugje).

Zahvaljujoč bližnjim hidroelektrarnam se je v mestu med obema vojnama razvijala industrija in mesto je znova vzcvetelo. V poznih osemdestih letih prejšnjega stoletja sta bankrotirala največja industrijska zaposlovalca v regiji, nato so mesto l. 1996 prizadele še poplave, Crotone pa je bil najniže v svoji zgodovini. S pomočjo vladnih programov se danes mesto le počasi spet vzpenja. Zdaj ima 60.000 prebivalcev.

Staro mestno jedro v Crotonu ni tako lepo urejeno, kot npr. Carloforte, Cefalu ali Lipari. Najbolj impozantna je španska trdnjava, grad Charlesa V. iz 16. stoletja.

Kava s smetano

Sinoči - bila je sobota - je bilo mesto izredno živahno. Vsi mladi so bili na sprehajališču ob obali, lokali so bili polni, diskoteke so postavile zvočnike pred lokale, nastopale so tudi skupine v živo. Pravijo pa, da je tu za večino mladih zelo malo priložnosti za uveljavitev.

Danes popoldan, ko naj bi se veter umiril, bomo odpluli preko Tarantskega zaliva in nato "okoli vogala" v Jadran. 
Jutri zvečer  se ponovno javim, najverjetneje iz Otranta.

Lipari - Crotone

Namere, da bi pluli direktno do Leuce na peti italijanskega škornja, nismo uresničili. Preprečil nam jo je veter.

Lipari - Citadella

Kot dogovorjeno, smo z Liparov odpluli ob 11. uri. Pred tem sem se zjutraj še malo sprehodil po mestu, se povzpel na staro trdnjavo, a sem se potem vrnil, da uredim zadevo s plinom. Ni bilo problema, v trgovini z navtičnim in ribiškim priborom nasproti našega pontona so prazno jeklenko takoj zamenjali s polno. Izgleda, da se da stvari, kot je posredovanje mehanika ali zamenjava plinske jeklenke tam urediti takoj. Na hrvaškem take stvari dostikrat trajajo precej dlje. Kar pogosto pa tudi primerjam cene tukajšnjih storitev s tistimi v Hrvaški. Storitve, povezane z navtiko, so tu vsekakor cenejše. V Crotonu ti, če si član katerekoli jadralne zveze, ne zaračunajo davka na ceno prenočevanja. Tako smo z mojo izkaznico Jadralne zveze plačali za dnevni privez jadrnice do 10 metrov vključno z elektriko, vodo, internetnim dostopom in straniščem 33 evrov. Le za tuširanje (brez omejitve količine vode) je treba doplačati 2€. 

Četrtkov ulov

Plovba do Mesinske ožine je bila mirna, brez vetra, pa tudi brez delfinov. Le enkrat je zapela Jasminova ribiška palica, Jasmin je vlekel - 'izgleda, da je bolj majhna riba' je rekel - mi pa smo medtem že pripravili fotoaparate in vse potrebno za obravnavo ribe v kokpitu. Razočaranje je bilo veliko, na trneku je bil le kos polivinila. A vsaj vaba mu je ostala. Potem vse do Crotona ni prijela nobena riba, niti kos polivinila ne.

Vrtinci v ožini

Skozi Mesinsko ožino sem tokrat plul že tretjič, pa se mi zdi, da še nikoli ni bilo morje tam tako živahno. Tu se namreč srečujeta dva nasprotna si toka. Veliko je bilo vrtincev, smer toka se je večkrat zamenjala, na trenutke je bilo krmilo težko obvladati. Izgleda, da so bile na delu spet Odisejeve sirene... Trajekti neprestano prečkajo ožino, prisotnih je bilo kar nekaj vojaških ladij.

Med vožnjo skozi ožino so se mi misli vračale nekaj let nazaj, ko smo tu jadrali z našim mnogo prezgodaj preminulim prijateljem Tomažem. Prav vožnja skozi ožino mi je ostala najbolj v spominu, tu je nastala znamenita legenda s fotografijo o "skromnem uradniku iz Škofje Loke". Jutri bi Tomaž praznoval rojstni dan. Počivaj, Tomaž, dokler se spet nekje ne srečamo in skupaj zajadramo...

Instrumentov nam ne manjka...

Po prehodu skozi ožino je zapihal severnik in nas lepo gnal do južnega konca italijanskega podplata, tam pa ga je zmanjkalo. Smo pa malo pred polnočjo dočakali z vzhoda pravi VuG z močjo 24+ vozlov in valovi so bili vetru primerni. Jasmin, ki je takrat prevzel stražo, je mojstrsko vodil barko v slogu samostojnega jadralca. Ko sem sam nastopil stražo, je veter že precej pojenjal. Se je pa vremenska napoved medtem spremenila. Prvotno smo se nameravali ustaviti v Rocelli Ionici, natočiti gorivo in takoj nadaljevati do Leuce.

Sonce je vzšlo že pred šesto zjuraj

Ker pa so napovedovali v Tarantskem zalivu močan veter, smo se odločili za Crotone, a zadnji del poti nam je zaradi močnega vetra kljub pomoči motorja vzel kar precej časa. Zdaj čakamo, da se veter umiri in da natočimo gorivo. Nič od tega se še ni zgodilo, veter še vedno močno piha, goriva pa tudi še nismo natočili. Črpalka je tu namreč direktno izpostavljena severnemu vetru.

Na privezu v Crotonu

Predvidevamo, da bomo izpluli jutri zvečer in nato v ponedeljek morda potegnili do Otranta. Seveda, če bo taka Eolova volja.

V Crotonu je bil sinoči čas le še za pivo in večerjo. Naročili smo steak in dobili take porcije, da smo več kot polovico mesa odnesli domov(?) in ga bomo imeli danes za kosilo ali pa večerjo.

Zjutraj sem si že privoščil topel tuš in zdaj počasi končujem tale zapis... Popoldne imava z Jasminom na sporedu ogled Crotona. Sonce sije in piha močan veter.

Cefalu - Lipari

Takle Cefalu smo zapustili zjutraj

Danes je bil tak dan, "bolj na izi".  Ker sinoči nismo uspeli priti do trgovine, je Jasmin vstal že ob šestih zjutraj in se odpravil po kruh. Marina je namreč kakšen slab kilometer oddaljena od mesta. Pa smo ob sedmih zjutraj kljub temu že odpluli. Predvsem zato, da ne bi na Lipari prišli prepozno in bi spet zmanjkalo časa za nakupe. Do Liparov (kako se sklanja Lipari?) je 52 morskih milj in za to smo porabili deset ur. Vetra spet ni bilo nobenega, vozili smo z motorjem in, če se je le dalo, smo uporabili tudi jadra. V vodi danes ni bilo videti pravega življenja, je pa zanimiv vstop v ožino med otokoma Vulcano in Lipari, ki sta del Eolskega otočja. Pravkar sem prebral na internetu, da eolski lok, ki je dolg okrog 200 km, sestavlja sedem otokov, in vsaj deset  podvodnih delujočih vulkanov, ki pa še niso nad vodo in še niso otoki. Zanimivo, ne?

Še Lipari od zunaj

Ob petih smo se že privezali v slikovitem istoimenskem  mestecu na ponton, ki naj bi bil marina, pa seveda ni, ker manjka najbolj bistveno: kopalnica in stranišča. Imajo pa vodo, elktriko in Wi-Fi. In vse to za 40 Eur. So pa izredno prijazni. Po mojem vprašanju je v pol ure prišel mehanik, ki nam je v motorju zamenjal olje. Pregledal je še vse drugo, saj je bil to prvi stik motorjs z mehanikom, odkar so ga naredili v tovarni na Japonskem. Od jutri dalje bomo lahko že tudi vozili z malo več obrati, in če bo treba motorirati, bomo malo hitrejši...

Privezani na  pomolu...

Medtem, ko sem čakal mehanika, je odšel drugi del posadke na pivo in po hrano. Potem pa se je Jasmin lotil priprave večerje. Odtajal je svežo tuno, ki se je sinoči ujela na trnek in jo je pripravil s testeninami, provansalskimi začimbami, smetano in sirom - vse seveda v pravilnem medsebojnem razmerju. Jasmin res dobro kuha, večerja je bila vrhunska! Je pa tik pred zaključkom kuhe zmanjkalo plina, a je "chef" obvladal situacijo in kljub težavam postregel z jedjo.

Lipari ponoči

Potem pa še v mesto na pivo, kratek sprehod in spat. Le jaz še pišem tele zapiske.
Še nekaj zanimivosti: spet vijemo sedem zastavic, špansko in katalonsko sta zamenjali italijanska in sardinijska (se tako reče?), vsaka na svoji stani jambora.
Že v Carlofortu smo ugotovili, da kartica na ploterju pokriva le severno špansko obalo in Balearsko otoke, od tam naprej pa se vidi samo obrise obale brez podrobnejših podatkov. K sreči imava z Jasminom oba še rezervno elektroniko in navigacijske karte na tablici. Tudi tako se daleč pride.

Večerni sprehod po mestu

Luka si že tako želi v Bovec, da smo odpovedali jutrišnji obisk Vulcana in se podajamo direktno v Mesinsko ožino - kjer promet te dni verjetno strogo nadzirajo. A mi smo pošteni in nimamo zlih namenov. Potegniti nameravamo direktno do Leuce na škornjevi peti. Do tja je dobrih 230 milj, predvidevamo da bomo potrebovali za pot okoli 45 ur. Vreme bo. Ne bo pa jutri novega zapisa, verjetno se bom javil šele v soboto zvečer ali morda še kasneje.

Od Sardinije do Sicilije

Ta etapa je bila najdaljša na naši poti. Trajala je tri dni in dve noči. Pa začnimo:

Takole je bilo, ko smo odhajali iz Carloforta

V nedeljo zjutraj sva šla z Lukom na recepcijo marine in plačala. Mimogrede sem omenil, da bomo natočili še gorivo, potem pa odrinemo. Pa so mi povedali, da je do črpalke nemogoče priti, ker je voda preplitva - na sami črpalki pa je globina vode sicer 3 metre. Namreč, mandrača že dolgo niso čistili, na dnu pa se je nabralo toliko raznih stvari, odpadkov, potopljenih čolnov in podobnega, da je ponekod voda globoka samo še meter. Ni nam preostalo drugega, kot da smo si sposodili dve 20 litrski posodi, odšli z vozičkom na črpalko in potem pretočili gorivo v barko. Tako smo imeli že na odhodu kako uro zamude.

Jasmin pri zasluženem počitku

Najprej je živahno pihalo, 25+ vozlov, a veter smo imeli v krmo in polkrmo, tako da nas vsaj zalivalo ni. A bil je rock'n roll...Popoldan okrog petih se je veter začel umirjati, okrog sedme ure zvečer ponehal, a ostala je mareta, valovanje, s severozahoda, ki nas je ponoči veselo premetavalo. Spali smo bolj malo, motor pa je veselo brnel. Tisti dan, v nedeljo ni bilo videti nobenih delfinov, drugih morskih živali tudi ne, trnek smo zgolj za okras vlekli za barko.

Ponedeljkovo jutro med Sardinijo in Sicilijo

Tudi v ponedeljek ni bilo vetra, le mrtvo morje. Zjutraj je Jasmin spet grdo zaklel, saj mu je neznana riba že vdrugo odtrgala dragoceno vabo. Tokrat je niti do barka ni mogel privleči, da bi jo vsaj poskusili fotografirati. Smo pa ta dan srečali veliko želv, ki so leno plavale na površini. Delfinov ni bilo videti vse do sedme ure zvečer, ko se je pripodila igriva jata in nam pripravila čudovito predstavo. Tokrat so kar po štirje delfini sinhrono skakali iz vode... Prekrasno!

Terassino, kjer smo natočili gorivo

Se mi je pa ponoči zazdelo, da med zibanjem barke kazalec količine goriva preveč pogosto skoči na minimum. Z Jasminom sva razglabljala, kaj bi bilo temu vzrok. Ob ugibanju o različnih tehničnih napakah merilnika, pa je končno le zmagal pomislek, kaj, če je le še toliko goriva v tanku, kolikor kaže kazalec? Pa sva zmanjšala število obratov motorja, razpela še prednje jadro in poskušala ujeti vsak dah vetra. Ob 6. uri zjutraj smo pripluli do Sicilije in se ob 9.30 srečno privezali ob črpalki v Terassinu. Natočili smo gorivo do vrha in pri tem ugotovili, da ga je bilo ob prihodu na črpalko v tanku le še kakih 6 litrov. Tako pač je, če se voziš z barko, ki jo šele spoznavaš. Zdaj smo lahko izračunali, da motor porabi cca 1,7 litra goriva na uro. A vozili smo z zmanjšanimi obrati, saj ima motor šele zdaj 100 prevoženih ur. Več kot 2 litra na uro pa tudi v najtežjih azmerah ne bo porabil.
D

Jasmin s tuno

anes se je morje že umirilo, pihal je rahel severozahodnik, mi pa smo z jadri in motorjem ter tankom, polnim goriva veselo pluli proti Cefaluju. 
Ob pol petih popoldan pa se je Jasminu in seveda vsem ostalim, le nasmehnila sreča. Zapela je rola na ribiški palici in na krovu je pristala lepa modroplavuta tuna. Če sta jo prvi dve ribi kolikor toliko srečno odnesli le s piercingom, bo ta končala na naših krožnikih. Upajmo, da je sveža. Jasmin jo je strokovno obdelal, pripravil osem kotletov ter jih dal v zmrzovalnik. Za pokušino pa je takoj ponudil karpačo, katerega smo se lotili s takim navdušenjem, da smo ga pozabili fotografirati.

Cefalu z morja

Ob sedmih zvečer smo pristali v marini v Cefaluju, kjer ni stranišč in kopalnic. Imajo pa vodo, elektriko in WiFi. Veselo zaračunajo 40 evrov za deset metersko barko.
Potem smo odšli v mesto na (odlično) pizzo ter se še nekoliko sprehodili. Po tolikem času na jadrnici nam je sprehod dobro del. Staro mestno jedro Cefaluja je lepo urejeno in že pono turistov. Nič ne bi bilo narobe, če bi tu ostali še kakšen dan.

Ena nočna iz Cefaluja

A zjutraj gremo naprej na Eolske otoke, najprej na Lipari, kjer bomo zamenjali olje v motorju, potem pa še na Vulkano.
Se je pa Luku že stožilo po Bovcu, tako da bomo pohiteli domov, kolikor bo le dopuščalo vreme..
Od Carloforta do Cefaluja smo prevozili točno 290 navtičnih milj ter motorirali 48 ur.

Še en dan v Carlofortu

Če je veter premočan, je treba pač počakati, da se nekoliko umiri in potem nadaljuješ pot. Tako se je zgodilo nam in dodatni dan smo namenili obisku tukajšnjih (opuščenih) solin.

Opuščene soline - vidne so še tračnice za vozičke

Tam v daljavi so flamingi...

Soline so tu bile že od punskih časov. To je bilo pred 100 ali 200 leti pred našim štetjem, ko sta se na teh terenih bojevala za prevlado Rim in Kartagina. In sol so pridelovali vse do leta 1998, ko so to dejavnost opustili. Zakaj, nisem uspel izvedeti. Morda zato, ker so bile že od leta 1840 v državni lasti.

Zapornice, s katerimi so soline ščitili pred poplavljanjem, ne delujejo več in soline so danes poplavljene. Ampak ravno toliko, da lahko pod gladino še opazujemo razvejano mrežo tračnic, na katerih so prevažali vozičke s soljo. Na ogled je še polno zarjavelih vozičkov, transportnih trakov in druge opreme.

Osamljen flamingo.

Zarjavela oprema v solinah

Nocoj smo si privoščili še dobro večerjo s kuskusom, ki je tudi tukaj doma in pa seveda tuno. Brez tune na otoku namreč skoraj ni jedi. 

Jutri okrog devete ure še netočimo gorivo, nato pa odplujemo na Sicilijo v marino v S.Vito di Capo. Do tam je 220 milj, kar na naši jadrnici pomeni dva dni in dve noči plovbe. Na začetku bo še kar močan veter, potem pa bo slabel in do torka, ko bomo pristali, docela pojenjal. Vsaj vremenska napoved je taka. Kako bo v resnici, pa pred torkom ne bom mogel napisati.

Pa še ena z nočnega sprehoda po Carlofortu

Carloforte - otok S. Pietro

Na ulicah Carloforta

Premočan veter okoli Sardinije in Sicilije nas je prisilil, da ostanemo v Carlofortu še dan več, kot smo načrtovali. Sva pa z Jasminom kraj prehodila podolgem in počez...

Mestno obzidje je bilo zgrajeno v začetku 19.stoletja

Zgodovina kraja, edinega večjega na otoku, je zelo zanimiva. Leta 1542 se je skupina nabiralcev koral iz Peglia pri Genovi s svojimi družinami odpravila na otok Tabarka, ki danes pripada Tuniziji. Tamkajšnje vode so bile namreč bogate s koralami in z njimi so na veliko trgovali. A ostali so zaprta skupnost in njihov jezik se je razvijal po svoje. 

Pogled z obzidja

Ko je okrog Tabarke pričelo zmanjkovati koral, so se pričeli ozirati po novih področjih. Tako se je skupina ljudi leta 1738 s Tabarke odpravila do Sardinije, do takrat zapuščenega otoka, ki so ga kasneje poimenovali San Pietro. Tu jim je savojski kralj Carlo Emanuele III. podelil koncesijo za nabiranje koral. V zahvalo so mu postavili spomenik, kraj pa so kasneje poimenovali Carloforte.

Kraj se je razvijal, danes ima 6000 prebivalcev, a ohranili so svoj jezik, tabarchino, ki ga še danes povsod govorijo. Prebivalci pa imenujejo tabarchini. Čeprav niso priznani kot manjšina, jezik poučujejo tudi v šoli. Carloforte je dvojezično mesto.

Zapuščene soline

Morda bom nocoj uspel še kaj objaviti. Jutri zjutraj se odpravimo na 225 milj dolgo etapo od tu do Sicilije. Predvidevamo kakih 50 ur plovbe, upajmo da veliko dobrega jadranja.

Še ena z nočnega sprehoda

Od Mahona do Carloforta (otok S.Pietro, Sardinija)

Današnji zapis pišem bolj po spominu, saj je že petek. Mahon pa smo zapustili že predvčerašnjim. Da bomo do Sardinije imeli nekaj nasprotnega vetra, smo vedeli že v sredo ob šestih zjutraj, ko smo izpluli.

Trajekt, ki nam je zjutraj zaprl pot iz zaliva

Najprej smo se pa pred ozkim izhodom iz zaliva morali ustaviti zaradi trajekta, ki se je počasi, s pilotom na krovu, kobacal v pristanišče; tu smo izgubili kar nekaj časa. Potem pa smo dvignili glavno jadro in odmotorirali proti Sardiniji...

Tokrat je še kako obveljalo staro jadralsko pravilo. Ko potuješ do oddaljenega cilja, se zgodi VuG (pojasnilo je pod sliko). Tako smo spet celo pot vozili z motorjem, jadro nam je le tu ali tam malo pomagalo...

"Veter u gobec" (VuG), kot bi rekel Janez Mrak

Edino plovilo, ki smo ga srečali na poti, je bila potniška križarka, ki je plula proti Franciji. Bila je oddaljena kako miljo, ko nas  je dosegel njen Wi-Fi signal, seveda kodiran. Potem pa se za tistega, ki ne opazuje morja, valov, oblakov in obzorja, cel ljubi dan ni dogajalo nič, razen šibkega nasprotnega vzhodnika. Ponoči smo, izgleda, pluli skozi področje, bogato naseljeno z meduzami. Prvič sem opazoval, kako meduze (uporabljam splošno oznako, ker ne ločim različnih vrst), preko katerih je peljala barka, zasvetijo z belo LED svetlobo in po nekaj sekundah spet ugasnejo. Sem poskusil fotografirati, pa ni šlo. Sicer pa praktično povsod, kjer smo do sedaj pluli, plavajo po morju drobni mehurčki, ki dobijo obliko in barvo meduze šele, ko njihov premer naraste na kakih pet do osem centimetrov - po moji popolnoma nestrokovni oceni. Bo treba vprašati kakega morskega biologa...

Tuna, ki ni hotela na naše krožnike

Je pa bilo živahno včeraj zjutraj nekoliko pred šesto uro, ko je bil na straži Jasmin. Zagrabila je namreč velika riba! Jasmin je počasi vlekel in vlekel, moral je celo zaustavit barko, da je privlekel ribo - bila je ogromna tuna - do barke. Tu se je tuna le še nastavila Luku, da jo je fotografiral, potem pa se je vrvica strgala in ranjena tuna je odplavala... Mene je dogajanje prebudilo, a preden sem se spravil iz postelje, je bilo že vse mimo. Zdi pa se mi, da sem slišal Jasmina, kako preklinja. Pravi, da tako velike ribe še ni imel na trneku. Po njegovi oceni je merila precej preko metra. Take teže pa vrvica seveda ni zdržala. Pa še vaba je odplavala s tuno.

Takle smo imeli včeraj popoldan...

Včeraj okrog poldneva se je veter začel krepiti, pa tudi nekoliko bolj na jug se je obrnil. Končno smo ugasnili motor in razpeli jadra (v obratnem vrstnem redu seveda), a ne za dolgo. Veter je pojačal na 20+ vozlov, dvignili so se valovi, in treba je bilo krajšati. Za barko, ki nima zaščite vhoda - sprayhooda - je taka situacija precej neprijetna. Dobro nas je namreč zalivalo. Pa tudi smeri proti cilju ni bilo mogoče držati. Po vseh možnih vmesnih kombinacijah jader smo čez kake pol ure spet prižgali motor, s skrajšanim glavnim jadrom nekoliko zravnali jadrnico in odpluli v kanal med Sardinijo in otočkom S. Pietro. Okrog osme ure smo se privezali v marini v prijaznem Carlofortu.

Carloforte ponoči

Sinoči smo potem le še oprali barko, odšli na pivo, nato na večerjo in okrog polnoči smo že spali. Danes bomo ostali v Carlofortu. Če bo dovoljevalo vreme, bomo jutri odpluli na najdaljšo etapo proti Siciliji. 

210 navtičnih milj od Mahona do Carloforta smo prepluli v 36 urah.

Končno plujemo!

Včeraj se je torej zgodilo. Po še nekaj opravljenih jutranjih nakupih smo bili ob 11. uri že skoraj pripravljeni. Luka je prinesel še holandsko (!) zastavico, ki smo jo privezali na pripono z dobrim razlogom: njegov oče je namreč v Francijo prišel iz Holandije! Na barki je zdaj izobešenih sedem (7) zastavic: 

Takole smo izpluli iz L'Escale

1. belgijska - tam je barka registrirana, 

2. katalonska, ker je barka začela svojo pot v Kataloniji in je Luka tu živel šest mesecev,

3. zastavica Evropske unije,

4. slovenska, ker sva na ladji dva Slovenca, 

5. zastavica jadralnega kluba Loka Timing (moj klub)

6. nizozemska zastavica iz že znanega razloga, ter končno

7. španska zastavica - zastava države gostiteljice.

Tako, zdaj veste! Če k temu dodamo še Lukov električni pony, izgledamo kot "gypsy family on the move".

Jasmin se je prepustil lenarjenju...

A kljub temu smo že 10 minut po 11. uri izpluli. In smo motorirali in motorirali... Motor smo ustavili šele danes ob kakih pol štirih popoldan, ko smo se varno privezali v Mahonu na Menorci. V tem času smo prevozili 151 navtičnih milj. Motor pa je tekel 28 ur in 12 minut. Zaenkrat z motorjem še ne vozimo na polno, ker je nov. Po 100 urah delovanja bo treba zamenjati olje in oljni filter. Toliko statistike.

...a nam kmalu zatem postregel z odlčno večerjo

Vreme je bilo idealno, sončno, vetra komaj za vzorec. Z jadri smo si pomagali, kolikor je šlo. Malo je že zaleglo. Z Jasminom si menjava odgovornost za vodenje barke vsake štiri ure. Avtopilot odlično vodi barko, tako da se v takem vremenu da na barki postoriti še kaj drugega, ali pa preprosto lenariti in kaj prečitati...

Najbolj nam čas na barki popestrijo delfini, ki jih je tukaj zelo veliko. Včasih se pripodijo do barke, jo samo pogledajo in se odpravijo naprej preganjat manjše ribe. Če pa so siti, se  barki pridružijo, ob njej in pod njo plavajo ter se zabavajo, ko iz vode navzgor gledajo bitja s fotoaparati (oziroma telefoni). A veselje je obojestransko...

Jasmin se je odločil, da bo med plovbo lovil ribe, a mu do danes ni še nobena prijela. Še najbliže temu je bila neka jadrnica, večja od naše (kar sploh ni težko), ki nas je dohitela ob dveh ponoči, nam zapeljala tik za krmo in s seboj odpeljala lep kos vrvice. In seveda vabo, v katero bi riba prej ali slej gotovo zagrizla. Na pozive po radiju pa se nam jadrnica ni odzvala...

Takole smo se zabavali z delfini

Pred nastopom svoje straže je Jasmin skuhal odlično večerjo - rižoto s šampinjoni in pomarančo. Izvrstno je teknila. Po večerji pa še jata delfinov - kakih 15 jih je spremljalo barko skoraj pol ure - bila je demonstracija sinhronega plavanja in atraktivnih skokov iz vode.

Geolokator zaenkrat še ne deluje, kot smo si zamislili. Izgleda, da ga bo treba za navtiko še malo dodelati... Pozicijo, kjer smo se ustavili pa vedno pokaže. Trenutno kaže, da smo privezani v navtičnem klubu v Mahonu, ne pove pa, da nas privez z elektriko, vodo, tuši in straniščem stane zgolj 13,50€. Človek bi kar tu ostal.

Privezani v Mahonu...

A jutri gremo dalje na jug Sardinije. Do tja je dobrih 200 milj, vreme bo, izgleda, vsaj do četrtka zvečer še zdržalo. Za naprej bomo še videli, saj nas čaka od Sardinije do Sicilije novih 200 milj...
Če se ne bom oglasil v četrtek zvečer, pa zagotovo v petek s Sardinije...