Zaključek

Zaključek je običajno najtežje napisati. Tu ne gre za opisovanje posameznih dogodkov in občutkov v časovnem zaporedju, ampak naj bi strnil vtise, ocenil potovanje v celoti in morda dodal še kako podrobnost, ki je v prejšnjih zapisih nisem omenil.

Jasmin

Najprej naj poudarim, da sem izredno zadovoljen, da smo vsi, z barko vred, preživeli potovanje brez neljubih dogodkov, nesreč ali poškodb. Rahlo Lukovo morsko bolezen bom tu zanemaril. Veliko zahvalo za uspešno plovbo dolgujem so-skiperju Jasminu. Lepo sva se ujela, sodelovala, se dopolnjevala, menjavala pri vodenju barke, se eden od drugega učila in, kar je najlepše, postala dobra prijatelja. Jasmin je izkušen jadralec, izdal je že tudi dve knjigi, jeseni bo izšla tretja. V prvi piše o jadranju od Poreča do Kanarskih otokov, druga je erotični roman, ki se seveda odvija na jadrnici, v tretji pa opisuje svoje solo jadranje preko Atlantika in med karibskimi otoki. Septembra bo knjige predstavil tudi v našem klubu v Škofji Loki. Jeseni se spet odpravlja na Karibe, kjer ga čaka njegova jadrnica, od tam pa namerava v Tihi ocean in še naprej... Srečno, Jasmin, na tvojih naslednjih potovanjih! Želim si in upam, da bova še kdaj skupaj plula.

Tako brezveterje smo imeli od Viesta do Savudrije

Z vremenom smo imeli srečo. Zaradi premočnega vetra smo izgubili le tri dni. Dva dneva smo čakali v Carlofortu na Sardiniji in en dan v Crotonu v Kalabriji. Nekajkrat smo imeli veter nad 20, le dvakrat pa tudi nad 25 vozlov, kar za tako jadrnico, kot je bila naša, že ni bilo več prijetno. Še zlasti, ko smo vozili proti vetru, saj jadrnica nima zaščite vhoda (sprayhood-a) in nas je lepo zalivalo. A tudi to smo preživeli... Dežja pa na vsej poti sploh nismo srečali!

Luka, lastnik barke in pobudnik njenega premeščanja v Portorož, je kmalu ugotovil, da mu jadranje nikakor na ustreza. To je bilo namreč njegovo prvo jadranje (pred tem je bil le eno uro na preskusni vožnji z novo jadrnico, na sončen dan, brez vetra). 

Luka, "The Mountain Man"

In vse skupaj si je predstavljal nekoliko drugače, bolj v slogu reklam za jadrnice. Pravi, da je on "mountain man", človek s hribov. Zato se mu je zelo mudilo nazaj v Bovec, kjer mu ravno zdaj adaptirajo hišo. Kaj bo naredil z jadrnico, še ne ve. Ponudba za čarter se mu ne zdi ne vem kako ugodna, razmišlja tudi o njeni prodaji.

Z Jasminom sva se na jadrnici dobro počutila in uživala, pa čeprav smo večino časa vozili z motorjem. Barka je enostavna za upravljanje, jadra se lepo navijajo. Motor pri zmerni vožnji porabi le okrog 1,7 litrov goriva na uro. Med plovbo sva se pri vodenju barke menjavala vsakih pet ur. Le zadnjo noč, ko ni več deloval avtopilot, sva ta interval skrajšala za eno uro. 

Zadnji sončni zahod na naši poti

Dokaj dobro se je obnesel tudi lokator, ki je na spletni strani izrisoval našo plovbo . Le prvi dan, ko smo izpluli iz L'Escale, sem ga prepozno vključil in prvi dve uri vožnje nista zabeleženi. Zadnji dan pa, zgleda, ni dobil ali pa ni oddal vseh podatkov in je nekoliko skrajšal sled, kar preko Savudrijskega rta.. Sicer je izdelan za kopensko uporabo, vendar bi se ga - po mojem mnenju - dalo prirediti tudi za plovila. Se bo treba posvetovati s proizvajalcem.

Na koncu se želim zahvaliti vsem, ki so te zapise spremljali, komentirali, mi pisali in me vzpodbujali. Predvsem pa se želim zahvaliti Snežni, ki me pri takih podvigih vedno zvesto spremlja (preko telefona in interneta) in podpira, čeprav vem, da bi me raje imela doma...

Od Viesta do cilja

Vieste zvečer

Tale opis zadnjega dela naše poti že sestavljam doma. Zadnja etapa je bila dolga 259 navtičnih milj, vremensko pa je bila popolnoma nezanimiva, lahko bi rekel tudi dolgočasna. Od Viesta pa vse do Savudrijskega rta namreč ni bilo vetra, po domače bi rekli, orkanska bonaca. Razvili smo sicer glavno jadro, ki nam v takih pogojih ne doda nobene hitrosti, a se vsaj na daleč vidi, da smo na jadrnici. Smo pa z motorjem na 2200 obratih dosegali lepo hitrost, med 5,5 in 5,8 vozlov. Za tiste, ki morda ne veste, v vozlih navajamo hitrost plovila, vozel predstavlja hitrost ene navtične milje na uro. Pa še ta podatek: navtična milja je dolga 1852 m. V jeziku kopenskih Evropejcev je bila naša hitrost torej okrog 10,5 km/h. Kar spodobno za jadrnico, ki nima niti 10 metrov.

Na sprehodu v Viestu

Iz Viesta smo izpluli v četrtek ob 9.30 uri in nastavili kurz preko Jadrana na višino Dugega otoka. In smo motorirali in motorirali in še motorirali. Vetra smo na barki imeli toliko, kolikor ga je bilo zaradi vožnje same, temu pravimo navidezni veter. Za jadranje ga nismo mogli uporabiti, ker je seveda pihal 'naravnost v gobec'. Učinek je približno tak, kot da bi sedel na jadrnici in pihal v jadra... To je bil kratek tečaj jadranja za začetnike.

Sončni zahod z bonaco

Na vsej poti do Portoroža, kjer smo se v soboto zjutraj privezali, nismo niti videli, kaj šele ujeli kako ribo. So bili pa zato sončni vzhodi in zahodi zelo kičasti.
V petek okrog sedmih zjutraj je odpovedal avtopilot. Bil sem na straži, ko je barka nenadoma ostro zavila in bi se kar vrtela v krogu. Z Jasminom sva najprej ugibala, nazadnje pa sva se odločila, da je popustil objem roke, preko katere se pomiki hidravličnega bata krmilnega mehanizma prenašajo na os krmila. To se da enostavno popraviti tako, da z velikim imbus ključem vijake spet dovolj močno zategnemo. Le da mi takih ključev nismo imeli. Od takrat naprej sva pač krmarila na roke. V mladih letih smo vse vozili na roke, pa smo večinoma tudi prišli do cilja. K sreči je bila še vedno bonaca in je bila zadeva precej lažja, kot bi bila na valovih. Avtopilot pa naj popravi Garminov strokovnjak v Portorožu, saj je še v garanciji (avtopilot, ne strokovnjak).

Jasmin z bonaco

Naš Beneteaujev Oceanis 31 ima zelo čudno razporejene luči. Spredaj na jamboru, kjer je ponavadi motorna luč (tista, ki jo prižgemo, kadar ponoči vozimo z motorjem),  je enotna zeleno-rdeča pozicijska luč. Na vrhu jambora, kjer je ponavadi sidrna luč (bela luč, ki se vidi z vseh strani), pa je enotna luč, ki spredaj sveti rdeče, zadaj pa belo. Ti dve enotni luči smo imeli prižgani, ko nas je v petek zvečer pri Porerju na koncu Istre dohitel čoln luške kapitanije iz Pule in vprašali so nas, če imamo problem in kakšen je. Jasmin, ki je bil na straži, je seveda odgovoril, da problema nimamo. Za pokvarjeni avtopilot jim ni povedal, ker se to njih ne tiče. Posadka čolna nas je poučila, da rdeča luč na vrhu jambora pomeni, da imamo problem in če ga nimamo, jo naj ugasnemo. Pa smo jo. In so bili zadovoljni in so odpluli proti Puli. Če sem se v prejšnjih zapisih čudil Turkom, ki so za časa Otomanovega cesarstva mirnim prebivalcem italijanskih obalnih mest kar tako sekali glave, se tokrat čudim Francozom, ki na svoje barke kar tako postavljajo takšne luči. Še dobro, da nas tisti iz kapitanije niso vprašali po papirjih, saj se na Hrvaškem nismo prijavili. Smo pa imeli namesto hrvaške izobešeno rumeno zastavico, kar pomeni, nekoliko poenostavljeno, da se gremo prijavit. Pa se nismo šli

Piran zjutraj

Nočna vožnja ob istrski obali je bila dokaj zahtevna, saj je poleg ribiških ladij z močnimi lučmi bilo na vodi tudi ogromno majhnih, neosvetljenih čolnov. Bil je petek zvečer in zgleda, da so se vsi, ki imajo kak trnek, odpravili lovit ribe. A je plovba  med osvetljenimi in neosvetljenimi čolni minila brez problema.

Brez problema smo ob pol osmih zjutraj tudi pristali v portoroški marini, kjer je imel Luka že od lanskega leta rezerviran privez. Potem pa še urejanje formalnosti v marini, obvezna kava, pranje in pospravljanje barke. In to je to.

Od L'Escale v Španiji do Portoroža smo v 19 dneh prevozili 1377 navtičnih milj. Devetkrat smo vmes prespali na vezu v marini, ostale noči smo prevozili.

Toliko za nocoj - ura je že dve zjutraj. Jutri bom napisal še kakšen stavek, nekakšen zaključek...