Od Viesta do cilja

Vieste zvečer

Tale opis zadnjega dela naše poti že sestavljam doma. Zadnja etapa je bila dolga 259 navtičnih milj, vremensko pa je bila popolnoma nezanimiva, lahko bi rekel tudi dolgočasna. Od Viesta pa vse do Savudrijskega rta namreč ni bilo vetra, po domače bi rekli, orkanska bonaca. Razvili smo sicer glavno jadro, ki nam v takih pogojih ne doda nobene hitrosti, a se vsaj na daleč vidi, da smo na jadrnici. Smo pa z motorjem na 2200 obratih dosegali lepo hitrost, med 5,5 in 5,8 vozlov. Za tiste, ki morda ne veste, v vozlih navajamo hitrost plovila, vozel predstavlja hitrost ene navtične milje na uro. Pa še ta podatek: navtična milja je dolga 1852 m. V jeziku kopenskih Evropejcev je bila naša hitrost torej okrog 10,5 km/h. Kar spodobno za jadrnico, ki nima niti 10 metrov.

Na sprehodu v Viestu

Iz Viesta smo izpluli v četrtek ob 9.30 uri in nastavili kurz preko Jadrana na višino Dugega otoka. In smo motorirali in motorirali in še motorirali. Vetra smo na barki imeli toliko, kolikor ga je bilo zaradi vožnje same, temu pravimo navidezni veter. Za jadranje ga nismo mogli uporabiti, ker je seveda pihal 'naravnost v gobec'. Učinek je približno tak, kot da bi sedel na jadrnici in pihal v jadra... To je bil kratek tečaj jadranja za začetnike.

Sončni zahod z bonaco

Na vsej poti do Portoroža, kjer smo se v soboto zjutraj privezali, nismo niti videli, kaj šele ujeli kako ribo. So bili pa zato sončni vzhodi in zahodi zelo kičasti.
V petek okrog sedmih zjutraj je odpovedal avtopilot. Bil sem na straži, ko je barka nenadoma ostro zavila in bi se kar vrtela v krogu. Z Jasminom sva najprej ugibala, nazadnje pa sva se odločila, da je popustil objem roke, preko katere se pomiki hidravličnega bata krmilnega mehanizma prenašajo na os krmila. To se da enostavno popraviti tako, da z velikim imbus ključem vijake spet dovolj močno zategnemo. Le da mi takih ključev nismo imeli. Od takrat naprej sva pač krmarila na roke. V mladih letih smo vse vozili na roke, pa smo večinoma tudi prišli do cilja. K sreči je bila še vedno bonaca in je bila zadeva precej lažja, kot bi bila na valovih. Avtopilot pa naj popravi Garminov strokovnjak v Portorožu, saj je še v garanciji (avtopilot, ne strokovnjak).

Jasmin z bonaco

Naš Beneteaujev Oceanis 31 ima zelo čudno razporejene luči. Spredaj na jamboru, kjer je ponavadi motorna luč (tista, ki jo prižgemo, kadar ponoči vozimo z motorjem),  je enotna zeleno-rdeča pozicijska luč. Na vrhu jambora, kjer je ponavadi sidrna luč (bela luč, ki se vidi z vseh strani), pa je enotna luč, ki spredaj sveti rdeče, zadaj pa belo. Ti dve enotni luči smo imeli prižgani, ko nas je v petek zvečer pri Porerju na koncu Istre dohitel čoln luške kapitanije iz Pule in vprašali so nas, če imamo problem in kakšen je. Jasmin, ki je bil na straži, je seveda odgovoril, da problema nimamo. Za pokvarjeni avtopilot jim ni povedal, ker se to njih ne tiče. Posadka čolna nas je poučila, da rdeča luč na vrhu jambora pomeni, da imamo problem in če ga nimamo, jo naj ugasnemo. Pa smo jo. In so bili zadovoljni in so odpluli proti Puli. Če sem se v prejšnjih zapisih čudil Turkom, ki so za časa Otomanovega cesarstva mirnim prebivalcem italijanskih obalnih mest kar tako sekali glave, se tokrat čudim Francozom, ki na svoje barke kar tako postavljajo takšne luči. Še dobro, da nas tisti iz kapitanije niso vprašali po papirjih, saj se na Hrvaškem nismo prijavili. Smo pa imeli namesto hrvaške izobešeno rumeno zastavico, kar pomeni, nekoliko poenostavljeno, da se gremo prijavit. Pa se nismo šli

Piran zjutraj

Nočna vožnja ob istrski obali je bila dokaj zahtevna, saj je poleg ribiških ladij z močnimi lučmi bilo na vodi tudi ogromno majhnih, neosvetljenih čolnov. Bil je petek zvečer in zgleda, da so se vsi, ki imajo kak trnek, odpravili lovit ribe. A je plovba  med osvetljenimi in neosvetljenimi čolni minila brez problema.

Brez problema smo ob pol osmih zjutraj tudi pristali v portoroški marini, kjer je imel Luka že od lanskega leta rezerviran privez. Potem pa še urejanje formalnosti v marini, obvezna kava, pranje in pospravljanje barke. In to je to.

Od L'Escale v Španiji do Portoroža smo v 19 dneh prevozili 1377 navtičnih milj. Devetkrat smo vmes prespali na vezu v marini, ostale noči smo prevozili.

Toliko za nocoj - ura je že dve zjutraj. Jutri bom napisal še kakšen stavek, nekakšen zaključek...