Današnji zapis pišem bolj po spominu, saj je že petek. Mahon pa smo zapustili že predvčerašnjim. Da bomo do Sardinije imeli nekaj nasprotnega vetra, smo vedeli že v sredo ob šestih zjutraj, ko smo izpluli.
Najprej smo se pa pred ozkim izhodom iz zaliva morali ustaviti zaradi trajekta, ki se je počasi, s pilotom na krovu, kobacal v pristanišče; tu smo izgubili kar nekaj časa. Potem pa smo dvignili glavno jadro in odmotorirali proti Sardiniji...
Tokrat je še kako obveljalo staro jadralsko pravilo. Ko potuješ do oddaljenega cilja, se zgodi VuG (pojasnilo je pod sliko). Tako smo spet celo pot vozili z motorjem, jadro nam je le tu ali tam malo pomagalo...
Edino plovilo, ki smo ga srečali na poti, je bila potniška križarka, ki je plula proti Franciji. Bila je oddaljena kako miljo, ko nas je dosegel njen Wi-Fi signal, seveda kodiran. Potem pa se za tistega, ki ne opazuje morja, valov, oblakov in obzorja, cel ljubi dan ni dogajalo nič, razen šibkega nasprotnega vzhodnika. Ponoči smo, izgleda, pluli skozi področje, bogato naseljeno z meduzami. Prvič sem opazoval, kako meduze (uporabljam splošno oznako, ker ne ločim različnih vrst), preko katerih je peljala barka, zasvetijo z belo LED svetlobo in po nekaj sekundah spet ugasnejo. Sem poskusil fotografirati, pa ni šlo. Sicer pa praktično povsod, kjer smo do sedaj pluli, plavajo po morju drobni mehurčki, ki dobijo obliko in barvo meduze šele, ko njihov premer naraste na kakih pet do osem centimetrov - po moji popolnoma nestrokovni oceni. Bo treba vprašati kakega morskega biologa...
Je pa bilo živahno včeraj zjutraj nekoliko pred šesto uro, ko je bil na straži Jasmin. Zagrabila je namreč velika riba! Jasmin je počasi vlekel in vlekel, moral je celo zaustavit barko, da je privlekel ribo - bila je ogromna tuna - do barke. Tu se je tuna le še nastavila Luku, da jo je fotografiral, potem pa se je vrvica strgala in ranjena tuna je odplavala... Mene je dogajanje prebudilo, a preden sem se spravil iz postelje, je bilo že vse mimo. Zdi pa se mi, da sem slišal Jasmina, kako preklinja. Pravi, da tako velike ribe še ni imel na trneku. Po njegovi oceni je merila precej preko metra. Take teže pa vrvica seveda ni zdržala. Pa še vaba je odplavala s tuno.
Včeraj okrog poldneva se je veter začel krepiti, pa tudi nekoliko bolj na jug se je obrnil. Končno smo ugasnili motor in razpeli jadra (v obratnem vrstnem redu seveda), a ne za dolgo. Veter je pojačal na 20+ vozlov, dvignili so se valovi, in treba je bilo krajšati. Za barko, ki nima zaščite vhoda - sprayhooda - je taka situacija precej neprijetna. Dobro nas je namreč zalivalo. Pa tudi smeri proti cilju ni bilo mogoče držati. Po vseh možnih vmesnih kombinacijah jader smo čez kake pol ure spet prižgali motor, s skrajšanim glavnim jadrom nekoliko zravnali jadrnico in odpluli v kanal med Sardinijo in otočkom S. Pietro. Okrog osme ure smo se privezali v marini v prijaznem Carlofortu.
Sinoči smo potem le še oprali barko, odšli na pivo, nato na večerjo in okrog polnoči smo že spali. Danes bomo ostali v Carlofortu. Če bo dovoljevalo vreme, bomo jutri odpluli na najdaljšo etapo proti Siciliji.
210 navtičnih milj od Mahona do Carloforta smo prepluli v 36 urah.
 |
| Trajekt, ki nam je zjutraj zaprl pot iz zaliva |
Tokrat je še kako obveljalo staro jadralsko pravilo. Ko potuješ do oddaljenega cilja, se zgodi VuG (pojasnilo je pod sliko). Tako smo spet celo pot vozili z motorjem, jadro nam je le tu ali tam malo pomagalo...
 |
| "Veter u gobec" (VuG), kot bi rekel Janez Mrak |
Edino plovilo, ki smo ga srečali na poti, je bila potniška križarka, ki je plula proti Franciji. Bila je oddaljena kako miljo, ko nas je dosegel njen Wi-Fi signal, seveda kodiran. Potem pa se za tistega, ki ne opazuje morja, valov, oblakov in obzorja, cel ljubi dan ni dogajalo nič, razen šibkega nasprotnega vzhodnika. Ponoči smo, izgleda, pluli skozi področje, bogato naseljeno z meduzami. Prvič sem opazoval, kako meduze (uporabljam splošno oznako, ker ne ločim različnih vrst), preko katerih je peljala barka, zasvetijo z belo LED svetlobo in po nekaj sekundah spet ugasnejo. Sem poskusil fotografirati, pa ni šlo. Sicer pa praktično povsod, kjer smo do sedaj pluli, plavajo po morju drobni mehurčki, ki dobijo obliko in barvo meduze šele, ko njihov premer naraste na kakih pet do osem centimetrov - po moji popolnoma nestrokovni oceni. Bo treba vprašati kakega morskega biologa...
 |
| Tuna, ki ni hotela na naše krožnike |
Je pa bilo živahno včeraj zjutraj nekoliko pred šesto uro, ko je bil na straži Jasmin. Zagrabila je namreč velika riba! Jasmin je počasi vlekel in vlekel, moral je celo zaustavit barko, da je privlekel ribo - bila je ogromna tuna - do barke. Tu se je tuna le še nastavila Luku, da jo je fotografiral, potem pa se je vrvica strgala in ranjena tuna je odplavala... Mene je dogajanje prebudilo, a preden sem se spravil iz postelje, je bilo že vse mimo. Zdi pa se mi, da sem slišal Jasmina, kako preklinja. Pravi, da tako velike ribe še ni imel na trneku. Po njegovi oceni je merila precej preko metra. Take teže pa vrvica seveda ni zdržala. Pa še vaba je odplavala s tuno.
 |
| Takle smo imeli včeraj popoldan... |
Včeraj okrog poldneva se je veter začel krepiti, pa tudi nekoliko bolj na jug se je obrnil. Končno smo ugasnili motor in razpeli jadra (v obratnem vrstnem redu seveda), a ne za dolgo. Veter je pojačal na 20+ vozlov, dvignili so se valovi, in treba je bilo krajšati. Za barko, ki nima zaščite vhoda - sprayhooda - je taka situacija precej neprijetna. Dobro nas je namreč zalivalo. Pa tudi smeri proti cilju ni bilo mogoče držati. Po vseh možnih vmesnih kombinacijah jader smo čez kake pol ure spet prižgali motor, s skrajšanim glavnim jadrom nekoliko zravnali jadrnico in odpluli v kanal med Sardinijo in otočkom S. Pietro. Okrog osme ure smo se privezali v marini v prijaznem Carlofortu.
 |
| Carloforte ponoči |
210 navtičnih milj od Mahona do Carloforta smo prepluli v 36 urah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar